DRUŠTVO CIVILNA INICIATIVA MALEČNIK

POGOJI ZA PRIDOBITEV DIMNIKARSKIH LICENC

Spoštovani

V Zakonu o dimnikarskih  storitvah (ZDimS, UR. list številka 68/19), v 9. Členu "dimnikar" je pod      točko 2.  določeno (prepis):

" Licenco za izvajanje dimnikarskih storitev se izda osebi, če izpolnjuje naslednje pogoje:

- da je opravila izobraževanje po predpisanem programu za pridobitev ustrezne izobrazbe ali         kvalifikacije:

- dimnikar, dimnikarski mojster,delovodja, okoljevarstveni tehnik ali

- ima najmanj visoko  strokovno izobrazbo ali izobrazbo po študijskem programu prve stopnje s študijskih področij, ki spadajo v ožje področje tehnika ali ožje področje arhiktekture, urbanizem in gradbeništvo pri čemer potrebuje eno leto delovnih izkušen na terenu na področju dimnikarstva      ( konec prepisa):"

Ugotovitev:

Kot prvo je možno ugotoviti, da je izdajanje licenc brez predhodnega dodatnega izobraževanja povsem nesmiselno in brezpredmetno, saj bi dimnikarji svojo kvalifikacijo lahko izkazovali s samim spričevalom o pridobljeni kvalifikaciji in osebnim dokumentom. Odpira se vprašanje, čemu je sploh potrebno dodatno izobraževanje, če bodo dimnikarji osem let lahko opravljali dimnikarske storitve brez dodatnega izobraževanja. To je tako kot, da bi dobil potrdilo za šoferski izpit brez dokazila o poznavanju cestno prometnih predpisov.

Po obstoječem usmerjenem šolskem programu izobraževanja za pridobitev ravni zahtevnosti izobrazbe ne obstaja več kvalifikacija dimnikarski mojster In delovodja. To kvalifikacijo je bilo možno pridobiti pred 40-mi leti , kar pomeni, da bi vsi ti mojstri in delovodje že zdavnaj brez benificirane delovne dobe morali biti upokojeni in v zakonu ta kvalifikacija ne bi smela več biti imenovana.

Še večja ne logičnost je zapisana v drugem pogoju, da mora "inžinir" (VI. in VII. ravni zahtevnosti) za pridobitev naziva dimnikar, pri KV dimnikarju (III. ali IV. stopnja zahtevnosti) opraviti eno leto delovnih izkušenj ali 2048 delovnih ur za ometanje in čiščenje dimnikov in malih kurilnih naprav. Ta pogoj bi zadostoval za dimnikarske kandidate z II. stopnjo zahtevnosti  plus dodatno izobraževanje. Za šoferja "B kategorije", pa se lahko usposobiš v cca 40 urah. Po še obstoječem koncesijskem sistemu, pa dimnikarske storitve lahko opravljajo tudi priučeni dimnikarji brez dodatnega izobraževanja. Dolžnosti dimnikarja, pa so prepisane iz stare "koncesijske" zakonodaje.

To je tako kot, da bi se učitelj moral za praktično delo usposabljati pri učencu. Učitelj bi učenca naučil zakaj je potrebno čiščenje kurilnih naprav in kako se to izvaja nato bi dimnikar učil učitelja kako se ometa dimnik in mala kurilna naprava. V predpisanem dodatnem izobraževanju, pa bi ponovno učitelj izobraževal dimnikarja. Po sedanjem sistemu izobraževanja se praktični del usposabljanje izvaja v izobraževalnih ustanovah.

Po obstoječem programu izobraževanja mora mentor imeti najmanj enako ali višjo strokovno izobrazbo od praktikanta.

Torej gre za zelo pretiran in ne usklajen pogoj s sedanjim izobraževalnim sistemom. Sprašujemo Ministrstvo za okolje in prostor zakaj pogoj za pridobitev dimnikarske licence ni usklajen z Ministrstvom za šolstvo in izobraževanje in kje je bilo Ministrstvo za šolstvo in izobraževanje, ko se je zakon sprejemal ?

Vprašanje je tudi zakaj s srednjo strokovno ( peta raven zahtevnosti) in srednjo poklicno izobrazbo (IV. raven zahtevnosti) - strojne ali elektro stroke se ne more pridobiti pogojev za pridobitev dimnikarske licence. Po drugi strani, pa lahko opravljajo zahtevnejša vzdrževalna dela na vseh energetskih napravah in so po predhodnem izobraževanju pri proizvajalcu kurilne naprave pooblaščene osebe. Dimnikarji, pa lahko po dekretu dimnikarskega zakona brez pooblastila in izobraževanja pri proizvajalcu naprave, posegajo v vse kurilne naprave tudi v garancijskem roku, kar je popolnoma nesprejemljivo. Po "Pravilniku o strokovnem usposabljanju in preizkusu znanja za upravljanje in vzdrževanje energetskih naprav " ( Ur.l. štv. 41/2009) lahko strojni in elektro tehniki (v. raven zahtevnosti) z dodatnim izobraževanjem in preizkusom znanja lahko vodijo velike energetske objekte v industriji in nadzorujejo dimnikarje pri čiščenju kurilnih naprav-kotlov. Dimnikarji, pa pri opravljanju dodatnega izobraževanja ne opravljajo preizkusa znanja, temveč potrebujejo samo potrdilo o udeležbi ( plačani kotizaciji).

Dodatno izobraževanje za dimnikarje in povečanje mobilnosti tehničnega kadra bi bilo potrebno vezati in izvesti po modelu "Pravilnika o strokovnem usposabljanju in preizkusu znanja za upravljanje in vzdrževanje energetskih naprav (kamor sodi tudi čiščenje). Tudi male kurilne naprave so energetske naprave, le manjše toplotne zmogljivosti zato je povezanost, oziroma model še kako upravičen in optimalen, le pogoji bi bili lahko manj zahtevni. Poglejmo si primerljiv primer kot je " Upravljalec kotlovskih naprav" za katerega se lahko usposobijo vsi   poklici IV. ravni zahtevnosti, strojne ali elektro stroke, ki so opravili tri mesečno praktično usposabljanje pod mentorstvom že usposobljenega upravljalca kotlovskih naprav in opravljenem eno tedenskem dodatnem izobraževanju in uspešnim pismenim in ustmenim preizkusom znanja. Periodični preizkusi znanja se opravljajo vsako 5. leto. Pod enakimi pogoji bi za opravljane dimnikarskih storitev lahko bilo dostopno delo vsem KV poklicem strojne in elektro stroke, saj je ometanje in čiščenje malih kurilnih naprav po zahtevnosti nižjega tehničnega nivoja. Vsekakor bi bilo smiselno in potrebno, da bi se omogočilo čiščenje enostavnejših malih kurilnih naprav (kot so peči na tekoča in trda goriva) lastnikom in uporabnikom malih kurilnih naprav, ki bi potrebovali mogoče, le enodnevni seminar.

Optimalno bi bilo, da bi izobraževanje izvajala Zveza energetikov Slovenije, ki ima za to že izdelano organizacijo, prostore in predavateljski kader, ki bi ga mogoče bilo potrebno le malo dopolniti.

Kristalno jasno je, da bi za izboljšanje varstva okolja, javnega zdravja, požarne varnosti, varstva premoženja in energetske učinkovitosti malih kurilnih naprav ( javni interes), naštete naloge v 13. členu zakona, bilo potrebno razdvojiti na gospodarsko dejavnost in javni interes. V gospodarsko dejavnost bi sodilo ometanje in čiščenje dimnikov in kurilnih naprav (2. 4. in 6 točka 13. člena zakona o dimnikarski dejavnosti), ki bi jih izvajali dimnikarji. V Javni interes bi sodile zahtevnejše storitve kot so pregledovanje, meritve, svetovanje in preverjanje skladnosti ( (1. 3. 5. In 7. točka 13. člena zakona o dimnikarski dejavnosti)   kar bi opravljali "inžinirji" in tehniki tehničnih smeri (ENERGETSKI INŠPEKTORJI) z dodatnim izobraževanjem in preizkusom pismenega in ustmenega znanja po programu , ki ga predpiše minister za okolje in prostor. Financiranje javnega interesa bi se moralo pokrivati iz državnega proračuna, oziroma ekoloških dajatev. V kolikor se želi izboljšati ekologija in racionalna raba energije bi se zakon moral preimenovati v Zakon o izboljšanju ekologije in rabe energije v malih kurilnih napravah. Če pa želimo samo zaščititi interese dimnikarskih družb in Ministrstva za okolje in prostor, potem zakon ima že ustrezen naslov.

Pogoje za pridobitev dimnikarskih storitev bi bilo potrebno takoj še pred izdajo prvih dimnikarskih izkaznic spremeniti in dopolniti. Dopolnitev zakona in pripravo za izobraževanje je mogoče speljati v dveh mesecih in dodatno izobraževanje za obstoječe dimnikarje v treh mesecih. Izdajanje licenc je le formalni upravni postopek, ki bi ga bilo možno izvesti v enem mesecu, da bi se dosegli roki sprejeti v dimnikarski zakonodaji.

Očitno je tudi novi zakon o dimnikarskih storitvah napisan po meri in dogovoru z obstoječimi dimnikarskimi družbami in dimnikarji z namenom preprečiti mobilnost tehničnega kadra, kar ne bo prineslo sprememb na bolje in napredka. Brez predlaganih sprememb ni mogoče pričakovati izboljšanja javnega interesa in bo zgrešen osnovni cilj izboljšanja varstva okolja, požarne varnosti, varstva javnega zdravja in premoženja, ter energetske učinkovitosti malih kurilnih naprav. To je dokazal 12 letni koncesijski sistem, ki je v osnovi tehnike opravljanja dimnikarskih storitev enak kot licenčnemu sistemu v sprejetem zakonu ZDimS Ur. list štv. 68/16.

Novo mesto 16.12 2016.

Član VCP Dimnik: MARKO Rudman